INCOME, upravljanje onesnaženih vodonosnikov

Domov

Ali je trajnostna raba vodovarstvenega prostora uresničljiv cilj?

V četrtek, 16. 6. 2011, je v prostorih JP VODOVOD-KANALIZACIJA d. o. o. potekala že četrta INCOME delavnica, »Ali je trajnostna raba vodovarstvenega prostora uresničljiv cilj?«. Delavnico je pod taktirko dr. Brigite Jamnik organiziralo JP VO-KA, vodilni partner projekta INCOME. Namen tokratnega srečanja je bilo ugotoviti, ali je varovanje vodovarstvenega prostora na način, kot je v veljavi, dolgoročno učinkovita in strokovno utemeljena rešitev, ali je urbana raba prostora z dolgoročnim sprejemljivim vplivom na okolje na vodovarstvenih območjih sploh možna, in ali interesi, ki so trenutno prednostni, vodijo k trajnostni rabi vodovarstvenega prostora. Delavnica je soočila občasno nasprotujoča si mnenja predstavnikov lokalnih skupnosti in državnih institucij, ki se ukvarjajo z rabo prostora in varovanjem okolja, urbanistov, arhitektov in projektantov ter drugih inženirskih organizacij, upravljavcev vodovodov in splošne javnosti.

Varovanje vodovarstvenega prostora na obstoječ način, kot to opredeljuje zakonodaja, brez dodatnih ukrepov ne bo dolgoročno učinkovita rešitev. Zakonodaja, ki je na nivoju zakonov ustrezna, je v praksi neučinkovita, ker prihaja do neupoštevanja podzakonskih aktov, popuščanja določenim interesnim skupinam in neustreznega inšpekcijskega nadzora, ki je zelo razpršen. Udeleženci delavnice so se tudi strinjali, da prostorsko načrtovanje na vodovarstvenih območjih ne obravnava enakovredno razvojnih in varstvenih zahtev ter drugih javnih koristi, saj večinoma prevladuje interes kapitala in investitorjev nad varstvenimi zahtevami. Upravljanje vodovarstvenega območja med drugim ni optimalno zato, ker so cilji razvoja slabo definirani, različne strokovne ekipe, ki sodelujejo pri pripravi strokovnih podlag, ne sodelujejo med seboj, težava pa je tudi v nezadostnih strokovnih znanjih odločevalcev, kršenju strokovnih etičnih načel in monitoringu, katerega rezultati ne kažejo realnega stanja.

Urbana raba prostora z dolgoročno sprejemljivim vplivom na okolje na vodovarstvenih območjih je sicer možna, vendar bi moralo biti to področje bolj sistemsko urejeno in nadzorovano, potrebna pa bi bila tudi večja ozaveščenost in intenzivnejše sodelovanje med različnimi strokami, ki pri prostorskem načrtovanju in rabi prostora sodelujejo. Potrebni so jasno določeni dolgoročni cilji in pristojnosti ter odgovornosti pristojnih inštitucij, ki niso dovolj definirane. Za uspešno reševanje problematike bi bilo po mnenju udeležencev treba največ storiti pri graditvi znanj osebja, ki sodeluje v odločevalskih procesih, pri evidentiranju stanja in vzpostavitvi mehanizmov za spodbujanje sodelovanja strok, izboljšati pa bi bilo treba tudi poznavanje naravnih danosti prostora in zakonodaje, iskati primere dobre prakse in se zgledovati po njih, ter vpeljati uporabo najboljših tehnologij.

Da bo kakovostno stanje podzemnih voda, ki so namenjene javni oskrbi s pitno vodo, z vidika vplivov urbane rabe sprejemljivo, je veliko odvisno od države in državnih institucij, ki bi morale poskrbeti za strokovno utemeljene, vzdržne in usklajene strokovne podlage, in doseči boljšo medresorsko povezanost in usklajene razvojne programe. Trenutno je skrb za vodo razbita med preveč ministrstvi. Treba pa bi bilo poskrbeti tudi za posodabljanje zakonodaje v skladu z novimi spoznanji in usklajevanje le-te med ministrstvi, ter izboljšati nadzor nad kakovostjo podzemnih voda in vplivi nanjo. K izboljšanju problematike bi lahko prispevalo medresorsko in medregijsko sodelovanje in optimalna raba človeških, prostorskih in finančnih virov.

Na zaščito vodnih virov ima pomemben vpliv lokalna skupnost z vzpostavitvijo ustreznih strateških in izvedbenih prostorskih načrtov, ki temeljijo na državnih podzakonskih aktih. Udeleženci delavnice so še izpostavili, da se z upoštevanjem smernic Evropske unije stanje le izboljšuje. Problematika upravljanja voda in trajnostne rabe vodovarstvenega prostora se je v preteklosti zelo uspešno reševala na nivoju vodnih skupnosti, njihova ukinitev pa je stanje na področju upravljanja voda močno poslabšala. Po mnenju sodelujočih na delavnici se mora pri trenutni organizaciji ta problematika strokovno reševati na ravni države in lokalnih skupnosti, ključna institucija za pripravo strokovnih podlag pa je Ministrstvo za okolje in prostor z organi v sestavi in ob podpori strokovnih institucij.

Več informacij o delavnici in njenih ugotovitvah je na voljo v zabeležki delavnice.